Francoska zunanja politika je temeljila na strahu pred Nemčijo, katere večje velikosti in hitro rastoče gospodarstvo ni bilo mogoče ujemati - v kombinaciji z revanhizmom, ki je zahtevalo vrnitev Alzacije in Lorene. Istočasno je bil dejavnik imperializem. Sredi Scramble za Afriko je francoski in britanski interes v Afriki prišel v konflikt. Najnevarnejša je bila incident Fashoda iz leta 1898, ko so francoski vojaki poskušali zahtevati območje v južnem Sudanu, in prišla je britanska sila, ki naj bi delovala v interesu egiptovskega khediva. Pod močnim pritiskom so se Francozi umaknili z zaščito anglo-egiptovskega nadzora nad območjem. Status quo je bil priznan s sporazumom med dvema državama, ki priznavata britanski nadzor nad Egiptom, medtem ko je Francija postala prevladujoča moč v Maroku, vendar je Francija v splošnem utrpela ponižujoč poraz.
Suezski kanal, ki ga je prvotno zgradil Francoski, je leta 1875 postal skupni britansko-francoski projekt, saj sta oba menila, da je nujno ohraniti svoj vpliv in imperije v Aziji. Leta 1882 so stalne civilne nemire v Egiptu spodbudile Britanijo, da posreduje in razširi roko v Francijo. Vlada je Britanskemu omogočila, da učinkovito nadzoruje Egipt.
Francija je imela kolonije v Aziji in iskala zavezništva in na Japonskem našla možnega zaveznika. Na zahtevo Japonske je Pariz poslal vojne naloge 1872-1880, 1884-1889 in 1918-1919, da bi posodobil japonsko vojsko. Konflikti s Kitajsko nad Indokino so segali med kitajsko-francosko vojno (1884-1885). Admiral Courbet je uničil kitajsko ladjevje, zasidrano na Foochowu. Pogodba, ki je zaključila vojno, je Francijo postavila v protektorat nad severnim in osrednjim Vietnamom, ki ju je razdelil na Tonkina in Annama.
Tretja republika je pod vodstvom ekspanzionistke Jules Ferry močno razširila francoski kolonialni imperij. Francija je kupila Indokino, Madagaskar, velika ozemlja v Zahodni Afriki in Srednji Afriki ter veliko Polinezije.
[Francoski kolonialni imperij][Francoska Indokina][Francoska Polinezija] |
